Že okoli leta 300 je Gosposvetsko polje preko Ogleja prišlo do prvega stika s krščanstvom. Z vpadi Slovanov na karantansko območje konec 6. stoletja so se te sledi pričele izgubljati. Okoli leta 760 je škof Modest za svoj sedež izbral Gospo Sveto in tam postavil Marijino cerkev, ki jo je zamenjala sedanja veličastna poznogotska stolnica, zgrajena med leti 1430 do 1490. Skozi stoletja so tod živeli naši slovenski predniki, ki svojo alodialnost izpričujejo vse od Norika in Karantanije do danes. Po plebiscitu leta 1920 je utihnilo slovensko bogoslužje pri Gospe Sveti. Slovenski oddelek krške škofije od leta 1999 naprej ponovno vabi na vsakoletno majniško romanje k Materi, ki je sprejemala naše prednike že pred več kot 1000 leti.

 

Cerkev Marijinega vnebovzetja v kraju Gospa Sveta na današnjem avstrijskem Koroškem je najstarejša cerkev na slovenskem narodnostnem ozemlju.

 

Zgodba o cerkvi Gospe Svete se je začela sredi 8. stoletja (približno okrog leta 757), ko je na ozemlje Karantanije, prve slovenske države in tudi prve slovanske države, salzburški škof Virgil poslal pokrajinskega škofa Modesta.

 

Modest, ki je bil po rodu verjetno Irec, je začel med Karantanci, ki jim je takrat vladal knez Hotimir (751‒769), širiti krščanstvo. Knez Hotimir je dal v Karantaniji sezidati prve tri cerkve, in sicer pri Gospe Sveti, pri Sv. Petru v Lesu pri današnjem Spittalu in “ad Undrimas” (verjetno današnji Ingering blizu Judenburga).

 

Najpomembnejša je bila prav cerkev pri Gospe Sveti. Ta je postala sedež pokrajinskega škofa Modesta in s tem cerkveno središče Karantanije. Kot središče pokristjanjevanja Karantancev, to je prednikov današnjih Slovencev, jo lahko imamo tudi za zibelko slovenskega pokristjanjevanja.

 

 

 

Kraj Gospa Sveta (nemško Maria Saal) leži ob reki Glini, nekaj kilometrov severno od Celovca, današnje prestolnice avstrijske Koroške. Gospa Sveta je tudi dala ime Gosposvetskemu polju.

Na Gosposvetskem polju je tudi Krnski grad, v času pokristjanjevanja politično središče Karantanije. Na Gosposvetskem polju je potekalo ustoličevanje karantanskih knezov oziroma pozneje koroških vojvod. Obred ustoličevanja, ki je potekal v slovenskem jeziku, je trajal vse do leta 1414. Na Gosposvetskem polju sta stala knežji kamen (ta je od leta 1862 v celovškem muzeju) in vojvodski prestol.

 

 

 

Gospa Sveta je v virih prvič izpričana z imenom Sancta Maria ad Carantanam. V cerkvi Gospe Svete je tudi grob sv. Modesta, zavetnika Koroške. Ta je umrl približno leta 772. Cerkev Gospe Svete so sezidali s kamenjem iz bližnjega rimskega Virunuma (to mesto je bilo središče rimske province Norik).

 

Na teh kamnih so med drugim upodobljene antične zgodbe (volkulja, ki doji Romula in Rema, Ahil in Hektor …) in krščanska tematika (Marijino kronanje). Kot vemo, iz Virunuma izvira tudi knežji kamen, ki je eden od simbolov slovenstva in je bil upodobljen tudi na slovenskem denarju.

 

 

 

Gosposvetska cerkev, ki je dobila zdajšnjo podobo v prvi polovici 15. stoletja, velja za najpomembnejšo poznogotsko cerkev na Koroškem. V severnem od dveh zvonikov visi največji bronasti zvon Koroške iz leta 1687, ki je težak kar 6,6 tone. V cerkvi je tudi kamniti kip sedeče Marije z Jezusom v naročju iz 15. stoletja, ki je zdaj osrednji predmet romarskega češčenja.

 

Gospa Sveta in Gosposvetsko polje sta bila dolgo del slovenskega narodnega ozemlja. Šele v 19. stoletju je uspelo ta del Koroške Nemcem germanizirati. Po koroškem plebiscitu leta 1920 v cerkvi Gospe Svete tudi ni bilo več rednih maš v slovenskem jeziku.