Karel I. Habsburško-Lotarinški (s polnim imenom Karl Franz Josef Ludwig Hubert Georg Maria von Habsburg-Lothringen), zadnji avstrijski cesar in ogrski kralj (kot Karel IV.), rojen 17. avgust 1887, Persenbeug, umrl pa je 1. april 1922, Funchal, Madeira. Po beatifikaciji 3. oktobra 2004, s strani papeža Janeza Pavla II., je postal znan kot blaženi Karel, ki ima tudi že priznan svoj drugi čudež (31. januarja 2008), ki je potreben za kanonizacijo. Papež je določil, da se praznuje 21. oktober za njegov god, to je datum njegove poroke z Cito. Viteški red sv. Jurija ta dan razglaša za svoj redovni praznik v čast svetniškemu Karlu, velikemu mojstru viteškega reda, ki je tretji redovni zaščitnik in viteški priprošnik za vse svoje brate in sestre pri Vsemogočnemu gospodarju življenja.

Že od začetka si je cesar Karel predstavljal svojo službo kot sveto službo svojemu ljudstvu. Njegova glavna naloga je bila slediti krščanskemu klicu k svetosti pri političnih dejavnostih. Rimskokatoliška cerkev slavi Karla zaradi dajanja prednosti krščanski veri pri političnih odločitvah in zaradi vidne voge pri posredovanju za mir tekom vojne, še posebno po letu 1917. Cerkev je mnenja, da je v svoji kratki vladavini izražal katoliški socialni nauk in postavil pravnosocialne temelje, ki veljajo še danes.

Karel I. je bil sin Ota Franca Jožefa Habsburško-Lotarinškega in Marije Jožefe Saške. Poročen je bil s Cito Burbonsko-Parmsko, s katero sta imela osem otrok. Kot najstarejši sin in prestolonaslednik je bil leta 1912 rojen Otto Habsburški.

Kot naslednik Franca Jožefa I. je prišel na oblast leta 1916, sredi prve svetovne vojne. Prizadeval si je skleniti mir in reformirati monarhijo v federacijo, vendar prepozno in je moral 11. novembra 1918 odstopiti z avstrijskega in nato še z ogrsko-hrvaškega prestola. Kljub temu se prestolu ni odpovedal in je kasneje poskušal še dvakrat osvojiti ogrski prestol, zato je bil pregnan na Madeiro, kjer je zelo trpel in veliko premlad in izčrpan zaspal v Gospodu.