Zgodovinska predstavitev viteškega reda

Statutarni predgovor

Prizadevamo se za oživljanje, preučevanje in ohranjanje kulturno zgodovinske in domoljubne dediščine slovenskega naroda, zlasti iz časov nekdanje skupne domovine Karantanije in njene pravne naslednjice v okviru Avstrijskega cesarstva. V to smer si prizadevajo člani “Viteškega reda Svetega Jurija iz Karantanije«, ki so čast viteštva doživeli v aprilu 2013.  S svojimi redovnimi pravili, statutom in programom oživljajo vrednote in simbole iz kulturno zgodovinske dediščine slovenskega naroda. Viteška bratovščina želi pridobiti tudi pozornost in naklonjenost širše zainteresirane javnosti, saj želi svoje cilje izkazovati tudi karitativno (dobrodelno) in nacionalno promocijsko. Pri tem računa na pomoč in podporo vseh ljudi dobre volje, zlasti pri tem računajo na podporo predsednika Republike Slovenije in suverena Kneževine Lihtenštajn, vodja Habsburške vladarske hiše,  predstavnikov Svete katoliške in apostolske Cerkve, predstavnikov držav in organizacij, ki so z našim redom še prav posebno povezani ter druge zainteresirane javnosti.

Stanje prestižnih organizacij v Sloveniji

V Sloveniji imamo razne redove, a se nekako ne moremo strinjati, da so lahko le “vinske bratovščine” naslednice viteških redov in nekdanje cesarske skupne države Avstrije. Sigurno imamo Slovenci tudi tradicijo, vinograde, izkušnje in vrsto strokovnjakov, ki bi s svojim znanjem bogatili delo “vinskih” viteških redov. Toda za red je treba imeti ustanovitelja, pripraviti program, se registrirati kot društvo po ustrezni zakonodaji. Če pa hočeš v redu imeti tudi viteze, jih mora nekdo imenovati, in če gre za civilni red, je to državni suveren, predsednik ali monarh, kar pač je v konkretni državi uveljavljeno.

Izvirno je vprašanje kdo vam lahko podelili viteške nazive? Visoki cerkveni dostojanstveniki imenujejo svoje zaslužne vernike v njim lasten viteški red (npr. Suvereni malteški viteški red ali Vitezi božjega groba), ki so po večini zelo ekskluzivni, a v službi karitas. Ali pa ustanovitelji iščejo identiteto na osnovi aktualne oblasti oziroma osnove za svojo identiteto iz bolj ali manj bližnje zgodovine. Tako so npr. znotraj Reda sv. Fortunata ustanovili slovensko viteško dvanajstijo, listino o tem imenovanju pa jim je podpisal in izročil tedanji predsednik RS Milan Kučan. V svojem viteškem redu podeljujejo te “viteške” nazive na osnovi notarskega patenta, ki izhaja iz Reda sv. Jurija iz 15. stoletja in ga je priznala tudi Avstrija, kjer je red uradno registriran. Na ta način po naši oceni celo žalijo vrednote in cilje Viteškega reda sv. Jurija, ki nima nič opravit z vinogradništvom! Vse kar bi mogoče imelo, je bil v tem redu za vinarstvo po svoji službi pač zadolžen le “brat kletar”, a smo vseeno prepričani, da so po vsej verjetnosti ljubili vino tudi drugi člani viteških redov. To pa je bolj ali manj tudi vse, kar imajo “vinske bratovščine” skupnega z viteštvom.

Vsem vitezom pa je enoten pozitiven občutek in izrazit vidik do nacionalnega ali človeško etičnega odnosa, ki ga lahko strnemo v starodavni viteški kodeks. Torej so na mestu “vinski vitezi”, da delujejo za plemeniti cilj – častiti plemenito vino in ga braniti pred zlorabami človeške neumnosti in nekulture. In vino nas tudi povezuje.

Cilj skupine slovenskih državljanov, ki nočejo biti nič manj vredni od svojih avstrijskih sosedov pa je ohranjanje vsem nam skupnih “plemenitih” vrednot iz naše nekdanje skupne avstrijske domovine v okviru lastne in suverene države Slovenije, kot dedinje tudi vrednot Viteškega reda sv. Jurija, ki ni bil nikoli formalno ukinjen. Zadnji avstrijski  svetniški cesar Karel ga je namreč izročil v varstvo in vzpodbujanje vsem narodom svojega nekoč velikega imperija, tudi Slovencem.

Viteški red na Slovenskem že nadaljuje izročilo “kronanih vitezov” jurjevcev. V ospredju jim je danes karitativno in dobrodelno poslanstvo, saj je v Sloveniji vedno več ljudi pomoči potrebnih, na vseh področjih. V svoje vrste želimo pritegniti uspešne in uveljavljene Slovence in vse, ki so tega vredni in si zaslužijo, tudi kot nagrado tistim zaslužnim sinovom in hčeram slovenskega naroda za njihov prispevek k napredku svoje domovine. To naj bi bile osebnosti iz slovenske družbe (kulture, gospodarstva, akademskega življenja, znanosti …), ki so bistveno pripomogli z svojim “viteštvom” k ogledu domovine v svetu. 

“V svoje vrste vitezi želimo povabiti čim več zanesljivih in eminentnih osebnosti iz Slovenije in tujine. Trudili bomo delovati v slogu in izročilu viteškega etičnega kodeksa; pomagati vsem, ki so pomoči potrebni, služiti narodu in vdano ter ponižno spoštovati državnega suverena.”

Kot viteško, duhovno, dobrodelno in mednarodno vpeto gibanje z izrazitim kulturnim in socialnim čutom za ohranjanje in oživljanje kulturne zgodovinske dediščine in izročila našega naroda, smo znotraj reda že oblikovali posebni program dobrodelnosti, preko katerega želimo  aktivno izražali svoje poslanstvo v sodobnem času.

Sprehod skozi zgodovina reda

»Red je ustanovil cesar Friderik III. in papež Pavel II., 1. januarja 1469  v Lateranski baziliki v Rimu. Izpeljali so tudi investituro (umestitev) 1. velikega mojstra, ki je postal Johann Siebenhirter. Ustanovitelj je novemu viteškemu redu izročil tudi prapor sv. Jurija in za svoj 1. uradni sedež vitezom dodelil nekdanji benediktinski samostan v Millstattu na Koroškem, za 2. rezidenco pa Wiener Neustadt, kjer so vitezi prevzeli navedeno škofijo. Poslanstvo reda je bil boj proti Turkom, ki so ogrožali habsburške dedne dežele Koroško, Kranjsko in Štajersko. Zaslužni sponzor reda je bil tudi cesar Maksimilijana I.«

Po mnenju zgodovinarja in venetologa dr. Jožka Šavlija spada Viteški Red sv. Jurija na Koroškem med zgodovinsko zapuščino Karantanije, katere naslednici sta danes Avstrija in Slovenija. Dr. Šavli, avtor blagega spomina, nam je že pred letu dovolil objavo njegovih študij in uporabe v namen oživitve te veličastne ideje tudi na Slovenskem.

Viteški Red sv. Jurija na Koroškem je bil ustanovljen po zaobljubi cesarja Friderika III., ki so ga leta 1462 v palači Hofburg oblegali uporni dunajski meščani. Cesar je bil sin nadvojvode Ernesta Železnega, ki se je leta 1414 ustoličil na Knežjem kamnu, na Gosposvetskem polju. Najprej je imel naziv nadvojvoda Friderik V. in bil 1440 izvoljen za kralja. Kot kralj se ni želel ustoličiti na Knežjem kamnu. V zameno je moral deželnim stanovom izdati pismo, s katerim je jamčil njihove in dežele stare pravice. Leta 1452 je bil izvoljen za cesarja, z nazivom Friderik III. Cesarja je rešil obleganja češki kralj Jurij Podiebrad, pomagale pa so tudi druge njemu zveste čete.

Da bi izpolnil svojo zaobljubo, se je Friderik III. leta 1468 podal k papežu v Rim. Papež Pavel II. je ustanovitev novega reda potrdil. Na čelo reda je umestil prvega velikega mojstra. To je bil Johannn Siebenhirter, ki je izhajal iz ugledne dunajske družine. Za sedež je cesar odkazal redu opuščeno benediktinsko opatijo v koroškem Milštatu (Millstatt). Opatijo so utrdili, tako da je lahko kljubovala vpadom Turkov.

Novo ustanovljeni red si je kot svojega sozavetnika izbral sv. Domicijana, čigar grob se je nahajal v tamkajšnji opatijski cerkvi. Na upodobitvah se ob Domicijanu nahaja ščit, na katerem sta koroški in bavarski grb. Iz tega je razvidno, da so sv. Domicijana, ustanovitelja cerkve sv. Odrešenika v Milštatu (okoli 800), zamenjavali z Aribom, ki je ustanovil tamkajšnjo benediktinsko opatijo (okoli 1077) in je bil palatin Bavarske in Karantanije.

Toda sv. Domicijan je upodobljen s klobukom kneza. Knez je bil tudi Aribo, vendar ne suveren vladar, kar je bil sv. Domicijan. Zato drži ta v desnici tudi prapor.

Ustanovitelji reda

Leta 1479 je Friderik III. izročil redu tudi škofijo v Dunajskem Novem mestu (ust. 1469). Postala je drugi sedež reda. Leta 1489 je bil veliki mojster povzdignjen v viteški stan. Toda opatija je od benediktincev podedovala velike dolgove, ki jih je moral red odplačevati. Kljub velikim posestim je vsled tega komaj pokrival tekoče stroške za zdrževanje. Članov je bilo malo, leta 1471 je bilo samo 11 vitezov. Vitezi niso mogli narediti ničesar proti Turkom, ki so leta 1473 navalili na Koroško, Leta 1478 so Turki vpadli celo v Milštat, toda utrjena opatija je pred njimi vzdržala.

Ko je leta 1493 cesar Maksimilijan I. nasledil na cesarskem prestolu svojega očeta, Friderika III., je v podporo reda ustanovil Bratovščino sv. Jurija z nazivom »kronani vitezi«. Leta 1503 je isti cesar ustanovil tudi Družbo sv. Jurija. Leta 1508 je umrl veliki mojster Johann Siebenhirter. Nasledil ga je formalno »izvoljeni« Johann Geumann, ki pa je šele leta 1518 uradno prejel naslov velikega mojstra in knežji stan.

»Slika ga kaže na prestolu. Nad njim je cesarski grb z dvoglavim orlom, na levi burgundsko – avstrijski grb in na desni grb sv. Jurija. Pod prestolom je pisar Treitzsaurwein. Na zadnji stopnici se nahaja napis (v prevodu): Piši o moji grobni ustanovi ter o moji izvoljeni družini in rodbini. Kolorierte Zeichnung, 1512. Österreichische Nationalbibliothek, Wien; Cod. 2835.«

Naziv grobna ustanova (Grabstift) se je nanašal na družbo, ki naj bi skrbela za negovanje cesarjevega groba in za počastitev njegovega spomina ob obletnicah. Očitno tudi z mašo na grobu. Cesar je imel namen, da bi bil njegov grob prav v ustanovi sv. Jurija, to je v Milštatu. Naletel pa je na nasprotovanje na cerkveni strani. Zato je leta 1513 od te namere odstopil. Danes se njegova grobnica, z vsem sijajem, nahaja v Innsbrucku. Cerkev z grobnico je dal zgraditi njegov sin, cesar Ferdinand I.

Cesar Maksimilijan I. je bil zadnji veliki zavetnik reda. Pod njegovim varstvom in z njegovo podporo so v nekdanji opatiji in cerkvi izvedli obnovitvena dela. Leta 1520 je nastala na cerkvi znamenita freska “Poslednja sodba”. Naslikal jo je Urban Görtschacher iz Beljaka, po nalogu viteza Avguština Reinwalda. Toda po smrti cesarja († 1519) so prenehale tudi podpore. Njegov sin in naslednik, cesar Karel V., za red ni imel več posluha.

Leta 1521 toži veliki mojster, da je ustanova postala kaj klavrna zapuščina; da člani nimajo več posluha za red, hočejo biti povsem prosti in imajo radi vino; da se okoriščajo z dediščino bogatih in puščajo umirati uboge brez zakramentov… Upoštevati moramo, da je bil to čas renesanse, to je, neke popolne sprostitve življenja v dobrem in slabem. Vitezi reda so izhajali iz plemiških in premožnih rodbin, kjer je vladala tudi precejšnja razuzdanost. Veliki mojster Johann Geumann je umrl leta 1533. Imetje kloštra so zatem zanemarjali. Naslednik pokojnega, veliki mojster Wolfgang Prandtner, pa je bival v gradu Trautmannsdorf ob reki Leitha (Sp. Avstrinja) in sploh ni nikoli prišel v Milštat.

Po smrti Prandtnerja leta 1541 je bil red že tako razmajan, da naslednika niso več volili. Za posesti so imenovali komisarsko upravo. Občasno tudi izmed članov ugledne koroške rodbine Khevenhüller. Nekateri vitezi so red zapustili. Vendar pa je njegova uradna razpustitev izostala, ker bi to terjalo preveč birokratskih postopkov. Sledili so kot upravitelji: 1568 – 1573, Urban Österreicher, škof na Krki (Gurk); 1573 – 1594, Janez Kobenzl, ki je leta 1593 naročil slikarju Osvaldu Kreusl iz Št. Vida izdelavo čudovitega postnega prta; 1594 – 1597, Janez Tavčar, škof v Lublani.

Leta 1598 so Milštat z vso posestjo izročili jezuitom v Gradcu kot finančno podlago za tamkajšnji jezuitski kolegij (univerzo). Leta 1602 je izročitev jezuitom potrdil tudi nadvojvoda Avstrije, kasnejši cesar Ferdinand I. Tako je red vsaj v Milštatu prenehal.

»Cesar Karl I. Avstrijski,  Veliki mojster Viteškega reda sv. Jurija, je dediščino viteškega reda zapustil svojim ljubljenim narodom.« 

Čas po letu 1600, do danes

Red sv. Jurija v Milštatu je razpadel, a ni bil ukinjen. Obstajal je naprej, vendar imamo o tem le nekaj podatkov. V knjigi “Österreichisches Ordenshandbuch“ je navedeno:.. novoustanovljeni viteški red v 18. stol., ki ima svoj sedež na Dunaju, do 1839 na Bavarskem in od tedaj v Rimu… Njegov priorat v Avstriji je leta 1848 potrdil cesar Franc Jožef I., leta 1917 pa cesar Karel I. Vse to je sicer zabeleženo, ne obstajajo pa o tem ustrezne listine, niti o tem, da je bi red ponovno oživljen. Potrditev Karla I. je bila ustna, o čemer je dovolj prič.

Izraz “novoustanovljeni” ima pomen na novo oživljeni. Če bi res šlo za ustanovitev, bi bil ga moral potrditi papež. O prenosu sedeža v Rim prav tako ne obstaja kaka listina. In tudi ne o tem, da je red postal rimska kongregacija. Da pa gre še vedno za isti koroški red priča njegov uradni naziv v italijanščini: „Imperiale Ordine Militare Capitolare di S. Giorgio in Carinzia“, v prevodu: Cesarski kapiteljski viteški red sv. Jurija na Koroškem. Vodi ga veliki mojster ali njegov namestnik.

Beseda „cesarski“ v nazivu reda pomeni, da ga je ustanovil cesar, beseda „kapitularni“ pa, da ga vodi kapitelj oz. zbor. Najbolj značilen je v nazivu izraz „in Carinzia“ (na Koroškem). Nanaša se na prvoten sedež, ki ga je red imel v Milštatu, ko je bil ustanovljen. Ob tem nazivu pa se postavlja tudi širše vprašanje, in sicer: ali ga smemo uvrstiti v karantansko in slovensko zgodovinsko izročilo?

Red kot ustanova, če si slovenstvo predstavljamo zgolj kot jezikovno pripadnost, ni slovenski. Z zgodovinsko pravnega vidika pa je nedvomno dediščina Karantanije, katere zgodovinsko in politično izročilo je nadaljevala predvsem Koroška. Gledano s tega vidika, je torej omenjeni viteški red karantanski in koroški, kot je tudi avstrijski in slovenski.

Zgodovinska navezava na karantansko slovenske dežele izhaja tudi od njegovega ustanovitelja, cesarja Friderika III. Ta je bil sin in naslednik nadvojvode Ernesta Železnega († 1424), vladarja Notranje Avstrije, ki je bila naslednica Karantanije in je povezovala Koroško, Štajersko, Kranjsko, (notranjo) Istro in Trst. Sozavetnik reda je sv. Domicijan, je prav tako karantansko slovenski vojvoda. Slovesen sprejem novih članov poteka tudi danes v Domicijanovi kapeli v Milštatu. Viteški Red sv. Jurija na Koroškem je torej tudi karantansko slovenski.

Karl I. Franz Joseph Ludwig Hubert Georg Maria (* 17. avgusta 1887 v gradu Persenbeug in Niederösterreich; † 1. April 1922 v Funchalu pri Madeiri) je bil od 1916 do 1918 zadnji cesar Avstrije kot Karl IV. (ungarisch IV. Károly, kroatisch Karlo IV.) kralj Madžarske (do novembra 1921) in Hrvaške in kot Karel III. kralj Češke in na Madžarskem z označbo nasledstvenega vladanja »kot zadnji kralj«. Leta 2004  pa ga je papež Janez Pavel II. razglasil za  blaženega. Cesar Karl I.  je bil tudi veliki mojster Viteškega reda sv. Jurija, ki je red ob svojem odstopu po izročilu zapustil »svojim ljubim narodom«. 

Po prvi svetovni vojni, ko so Habsburžani izgubili Avstrijo, se je red znašel v povsem novih razmerah. Imel je še nekaj članov v Avstriji, toda njegov sedež je bil v Rimu. Tamkajšnji rektor zavoda Collegio Teutonico di Santa Maria dell’Anima, škof Hudal, je bil začasni duhovni prior reda in je izdelal na desetih straneh Spomenico (Promemoria) o zgodovinskem razvoju in njegovem tedanjem statusu, ob upoštevanju novih političnih razmer. V svojem spisu je poudaril splošen pomen rodbine Habsburg za red in njegovo potrditev s strani cesarja Karla I. leta 1917.

V prihodnje naj bi bil red svetnega značaja, kar je pomenilo, da bo neodvisen od Cerkve. Navedeno je bilo, nadalje, da cesar Karel I. obdrži vrhovnost nad raznimi viteškimi redovi, kot je npr. Red zlatega runa, pa tudi Red sv. Jurija. Okoli 1920 so od cesarja potrjeni zaupniki posodobili strukturo reda. Cesar je uvedel tudi Plavi križ kot znak dobrodelne in bolniške pomoči.

Leta 1992 si je red postavil za cilj, da svoje arhive prenese spet v Avstrijo in da si vitezi izvolijo izmed sebe novega velikega mojstra. Bil je izvoljen, vendar je kmalu potem umrl. Do nadaljnjega vodi red vrhovni upravitelj (bailli). V tem položaju ima red svoj duhovni in imenski center spet Milštatu. V njegovem okviru deluje dobrodelna služba, imenovana Pomoč sv. Jurija, ki ima sedež na Dunaju.

Kdor želi postati član reda, mora v izpričati, da je pripravljen pomagati šibkejšim ljudem v imenu Kristusa in po nasledstvu Sv. Jurija; delovati, nadalje, v duhu zahodnega krščanskega izročila in se držati načel krščanske ljubezni do bližnjega ter obrambe pred razdiralnimi težnjami.

Za sprejem v red so lahko predlagani moški kot ženske, ki se priznavajo h krščanstvu in imajo vidno mesto v cerkvenem, kulturnem in socialnem življenju. Sprejem odobri veliki mojster ali začasni upravitelj. Poteka pa v Domicijanovi kapeli stare redovne cerkve v Milštatu. Število vitezov je zadnje čase nekoliko naraslo.

Sprejem novega viteza v red (investitura) poteka s slovesnim viteškim udarcem, ki ga opravi veliki mojster ali njegov odposlanec. Pri tem izročijo novem članu tudi znamenja reda in redovni plašč. Sledi slovesna maša v cerkvi v Milštatu. Ženske članice nosijo naziv dame. Člani imajo različne stopnje. Zavezani so, kolikor jim je le mogoče, udeleževati se redovnega življenja in po svojih močeh podpirati Sklad pomoči sv. Jurija.

V opatijskem muzeju v Milštatu so na ogled številna umetniška dela, ko je tam imel svoj sedež Red sv. Jurija. Med temi so tudi faksimili dragocenih rokopisov kot tudi latinski molitvenik Johanna Siebenhirterja, v katerem so dragocene miniature, antifonar (zbirka odpevov), pa tudi slavni molitvenik Maksimilijana I.; v njem so perorisbe Albrechta Dürerja, Albrechta Altdorferja in Lukasa Cranacha.

Zadnji goriški grof Lenart je leta 1495 podaril redu nekaj poročnih skrinj svoje soproge, Paole Gonzaga, ki jih je izdelal Andrea Mantegna. Eno od teh hranijo tudi v omenjenem muzeju.

Po sv. Juriju je po svetu imenovanih več redov, tako: Križ sv. Jurija, Medalja sv. Jurija (oboje v Vel. Britaniji in na Sev. Irskem), ruski Red sv. Jurija, Jurijev red (Bavarska), Red sv. Jurija (Hannover), Red sv. Jurija in ponovnega zedinjenja (Napolj), Red sv. Jurija za vojaške zasluge (Vojvodstvo Lucca), Vojaški red sv. Jurija (Vojvodstvo Parma), Vojaški red sv. Jurija (Kraljestvo dveh Sicilij), Red sv. Jurija (Romunija).