Viteški red sv. Jurija

Viteška bratovščina Svetega Jurija se danes veseli svojih novih članov in prijateljev, ki želijo postati »Karantanski kronani vitezi« – s tem pa krepijo našo skupno »suvereno in neprekinjeno« redovno dediščino«, ki je zaupana tudi slovenskemu narodu.

Spoštovani člani reda: vitezi, dame in tretjeredniki – dragi prijatelji!

Vabim vas, da se skupaj sprehodimo skozi zgodovinsko kontinuiteto in suvereno izročilom naše in vaše viteške bratovščine, katerega veličastni naslovni zaščitnik je zadostni garant, da bomo pod njegovim plaščem deležni varstva in vseh vzpodbud za lepo sedanjost in uspešno prihodnost. Prepričan pa sem, da bodo vsem našim redovnim bratom in sestram, kandidatom in prijateljem, tudi še naprej, stali ob boku naši slovenski svetniki, katerim so se v starodavnih karantanskih Miljah (Millstatt-u) priporočali že naši viteški predniki.

Naš red se prišteva med monarhične (imperialne) viteške redove, to je glede na svojega ustanovitelja in poslanstvo, ki ga je viteška bratovščina imela v Sveto – Rimskem cesarstvu. V svetu in domovini sobivamo še z vrsto drugih viteških redov. V Sloveniji sta še dva papeško pravna redova, ki pa sta po večini del Cerkve. Nekaj viteških redov se je po 1. svetovni vojni celo preoblikovalo iz viteškega reda v povsem duhovni red (npr. križniki).

»Povsod po svetu se pojavljajo samooklicane druščine, ki se predstavljajo kot viteški redovi, vendar niso priznani s strani dinastij ali držav, še manj pa sledijo viteškemu kodeksu. V Sloveniji ni nič drugače« so zapisali viteški sobratje na družabnem omrežju. Z zapisanim se lahko v veliki meri strinjamo, ob tem da moramo poudariti, da je naš viteški red praktično edini red na Slovenskem, ki:

  • izvira iz slovenskega (karantanskega) zgodovinskega ozemlja;
  • red je edini po svojem nazivu, ki je izpričano suvereni in ima neprekinjeno zgodovinsko kontinuiteto;
  • ni se razvil iz kakega predhodnega kluba ali druge civilno-pravne iniciative;
  • ustanovitelj je bil tako monarh (cesar) in potrjevalec redovne regule pa še papež:
  • red za svojo suverenost ne rabi monarhične avtoritete, saj si bratje lahko izmed sebe izvolijo Velikega mojstra (podobno kot Nemški viteški red ali Malteški viteški red);
  • red podpira zakonitega monarha iz linije Habsburške hiše, katerega vlada traja še danes. Ravno tako se zavzemamo za podporo duhovnemu izročilu Svetega sedeža in smo zvesti vsakokratnemu nasledniku, ki vlada na Petrovem prestolu.

Člani reda so zavezani osebni poštenosti, srčnosti, pogumu, etičnosti, spoštovanju in zvestobi Velikemu mojstru. Naši člani čast viteštva dosežejo zlasti in predvsem zaradi različnih zaslug za red in domovino!

Zagovarjamo vrednote in vidik prastare karantanske demokratičnosti in pravice suverenega naroda. V ospredju naših slovenskih vitezov je domoljubje in vse za čast domovine! Viteštvo ni podeljeno zgolj za zasluge določeni glavi dinastije ali dinastiji sami.

Vsak naš viteški ali tretje-redniški kandidat mora poznati temelje našega redovnega in viteškega poslanstva, ki so zapisane v: redovna ustanovitvena regula bratovščine – original je v Dunajskem državnem arhivu. Nemški prevod originalnega dokumenta pa najdete: TUKAJ.
in po svojih najboljših močeh živeti po Viteškem častnem kodeksu, ki ima svoj izvor vrednot in pravila iz zgodnjega srednjega veka.

Ozrimo se h koreninam našega viteštva

Viteški red Sv. Jurija sta uradno ustanovila cesar Friderik III. in papež Pavel II., 1. januarja 1469 v Lateranski baziliki v Rimu. Za prvega Velikega mojstra je bil imenovan Johann Siebenhirter. Prvi Veliki mojster je bil imenovan s strani cesarja ustanovitelja in s soglasjem vitezov reda. V redovnem statutu so namreč tudi določili, da bo njegov naslednik voljen s strani vitezov, z udeležbo in soglasjem vodje Avstrijske hiše.

Ustanovitelj je novemu viteškemu redu izročil tudi prapor Sv. Jurija in mu odkazal vrsto posestev: za uradni sedež je vitezom dodelil nekdanji benediktinski samostan v Millstattu na Koroškem (v škofiji Salzburg), za drugo rezidenco pa še Dunajsko Novo mesto (Wiener Neustadt), kjer so vitezi prevzeli v upravo navedeno škofijo. Nato so bile redu dodeljene še mnoge druge cerkve in opatije, kot tudi različno fevdalno posestvo v lasti cesarstva.

Poslanstvo reda je bil boj proti Turkom, ki so ogrožali habsburške dedne dežele Koroško, Kranjsko in Štajersko. Za cilj pa je red imel povzdigovanje katoliške vere in cesarske hiše Avstrije.

Za uveljavitev v takratni renesančni družbi so v red prihajali zlasti vitezi iz plemiških in premožnih rodbin. Nosili so belo obleko z rdečim križem na sprednji strani. Vitezi, so podobno kot kaplani, naredil zaobljubo čistosti in pokorščine, ne pa tudi zaobljubo revščine, da so lahko ohranili svoje imetje, ki pa ga ne morejo odtujiti, upoštevajoč, da bo po smrti, postalo imetje reda (podobno kot križniki). Vitezi so opravljali tudi različne duhovne službe; imeli funkcijo opata v Millstattu, funkcijo škofa v Dunajskem Novem mestu, bili duhovniki in kaplani.

V času vojne z Madžarsko in Turki, je Veliki mojster Johann Sibenhirter (1469 -1508) že oblikoval bratstvo, podobno kot tretjo stopnjo, kar je prispevalo k utrjevanju redovnega sedeža, ki je nastajal v nekdanji Millstattski benediktinski opatiji in se je tudi borilo v obrambi lastnine reda. Cesar pa je nato pristopil k uradni statutarni ustanovitvi viteške bratovščine. Člani bratovščine so bili imenovani “darovalci” ali “Donati”.

Znak tega bratstva je bil z zlato krono okronan rdeči križ, ki so ga nosili na prsnem košu.

Ustanovijo viteško bratovščino »kronanih vitezov«

Kmalu po smrti svojega očeta Friderika III. je dne 17. 9. 1493 cesar Maksimiljan v Innsbrucku osnoval posebno viteško Bratovščino Sv. Jurija.

Za obrambno potrebo reda je cesar ustanovi torej posebno Viteško bratovščino Sv. Jurija, ki jo je 13. 4. 1494 potrdil tudi papež Aleksander VI., saj je bil to čas hudih Turških vpadov v našo deželo. Tudi Slovenske dežele so takrat močno trpele od Turkov. Viteška bratovščina je zato v Brežicah na Slovenskem (takratni Rann an der Save) sodelovala z velikim projektom, kjer so zgradili sistem utrdb, ki je vzdrževal kontingent 2000 – 3000 vojakov.

28. 10. 1494 je vstopil cesar Maksimilijan I. s svojo celotno družino in z vrsto knezov, v katedrali Naše Gospe (Onze Lieve Vrouwe) v Antwerpnu (Belgija), v članstvo Bratovščine Svetega Jurija. Tudi takratni papež Aleksander VI. in številni kardinali so bili namreč člani te slavne viteške bratovščine.

V tem času je idejni in duhovni vodja viteške bratovščine papež Aleksander VI. pozival k novi križarski vojni, s ciljem, da se Bizanc zopet vrne v naročje matere Cerkve in vnovič postane eno izmed središč krščanskega sveta. Srednjeveški vitezi so žrtvovali svoja življenja za svojega vladarja, Boga in domovino. Tudi cesar Maksimiljan I. je pozval vse evropske kneze, da se mu pridružijo v bratovščini. Obljubil je vsem vitezom, ki bi sodelovali v tej kampanji, da jim izboljša grb. Dodelil jim bo krono v njihov grb in jim obenem podelil še naziv „gekrönten Ritter“ (kronani vitez). Zaradi številnih sporov s Francijo in Benetkami ni prišlo do načrtovane akcije.

Ideja o sekularni viteški bratovščini je preživela svojega ustanovitelja

Cesar je uresničil idejo, ki jo do takrat v »krščanskem svetu« še ni bilo. Zamisel je temeljila na sekularni (laični) bratovščini, ki naj bo priključena svetnemu Viteškemu redu Svetega Jurija iz Koroške (Karantanije), medtem, ko morajo njeni člani red vzdrževati preko donacij in v aktivnem sodelovanju za boj proti Turkom. Poleg različnih fizičnih oseb (vitezov) so se bratovščini pridruževala tudi različna mesta, ki so prispevala določena sredstva. Eno takih je bilo naše tudi slovensko mesto Ptuj, kar dokazuje starodavni mestni pečat.

Srednjeveški pečat mesta Ptuj s podobo Velikega mojstra Viteške bratovščine Svetega Jurija iz Karantanije, ki premaguje zmaja. Mesto Ptuj je bilo včlanjeno v to viteško bratovščino, saj je prispevalo svoj delež v prizadevanju za vnovično vrnitev cesarskega mesta Konstantinopla nazaj v krščanski svet iz rok Turkov.

Po smrti Maksimilijana, cesarskega »zadnjega viteza« je v neizprosni vrtinec usode potegnila tudi njegov viteški red.

Sledila je doba reformacije in število članov reda se je pričelo krčiti in veliko bratov vitezov je celo prestopilo v protestantizem. V duhu renesanse je padla tudi redovna disciplina in obremenitve v Millstattu in Dunajskemu Novem mestu so bile za red prehude. Od leta 1573 dalje so se prihodki reda v vse večji meri uporabljali za novoustanovljeni jezuitski kolegij v Gradcu, in končno 1598 se vse premoženje prenese na to jezuitsko fakulteto in univerzo v Gradcu.

Velikega mojstra se po smrti Wolfganga Prandtnerja, 1541, ki je bil 3. Veliki mojster in diplomat v cesarski službi, ni več volilo. Premoženje reda so nato upravljali različni imperialni komisarji. Kot eden zadnjih je bil med njimi v letih 1594-1597 tudi Ljubljanski škof Janez Tavčar. V praksi pa se je uveljavilo pravilo, da je bil še naprej vodja (glava) Viteškega reda Vodja redovnih duhovnikov (kaplanov), ki je imel naziv opata Millstatta, a po Statutu reda ni mogel biti škof. A zadnja dejstva kažejo, da se je lahko to pravilo tudi zaobšlo, saj je imel redovni Millstattski opat tudi funkcijo priorja vseh kaplanov v Avstrijski cesarski hiši! Ob smrti vsakokratnega Velikega mojstra reda (ob izpraznjenem prestolu) je ta opat, kot duhovni vodja, prevzel vlado reda, vse do izvolitve novega Velikega mojstra. In to je razlog, da je ravno ta opat nato bil tudi »neuradni« Veliki mojster reda, tudi v tem obdobju večstoletne redovne stagnacije.

Pomenljivo je dejstvo, da se je vstop v red in bratovščino nadaljeval in je potekal vse do zgodnjega 18. stoletja, ko je redovno življenje vse bolj zamiralo, saj se je leta 1732 premoženja opatije v Millestattu vrnilo nazaj cesarski hiši Avstrije in materialne osnove za razvoj reda praktično ni bilo več. Kljub navedenim žalostnim razmeram za red pa formalna razveljavitev ni bila nikoli prisotna, ni bilo odloka o razpustitvi ne v pisni obliki ali v kateri drugi obliki. Mogoče je ta birokratski akt izpadel prav zaradi površne ugotovitve, da v tem času ni bilo najti nobenega resnega redovnega viteza več, ki bi se z to problematiko hotel spopasti!

Red Svetega Jurija v baroku vnovič priklican v življenje

Nadaljnje življenje reda ni znano, saj na javnem področju ni nastopal, vse dokler se v delu Romana von Procházka, Österreichischen Ordenshandbuch iz 18. stoletja, ne pojavi omemba »Georgsritter« (vitez Sv. Jurija), in sicer v kontekstu: „anknüpfende Neugründung einer Rittergesellschaft im 18. Jahrhundert, die in Wien und dann bis 1838 in Bayern, seither in Rom ihren Sitz hat […] Das Priorat in Österreich ist 1848 von Kaiser Franz Josef I. und 1917 von Kaiser Karl I. bestätigt worden.“ Kar v prevodu pomeni: »…Nadaljevanje (nadaljnji obstoj) novoustanovljenega viteškega reda je v 18. stoletju na Dunaju, nato pa do 1838 na Bavarskem, kjer ima v Rimu svoj sedež […] Priorat v Avstriji je leta 1848 potrdil cesar Franc Jožef I. in leta 1917 cesar Karl I.«

Za potrditev te baročne viteške ustanove v letu 1848 ni povsem zanesljivih dokazov, za razliko od potrditve reda s strani cesarja Karla I., ki je red potrdil v podobnih okoliščinah, čeprav je bila potrditev le ustna, pa je bilo tu prisotnih več prič! Sestanek je potekal v duhu dvorne mode poznega srednjega veka, v avguštinskem samostanu, v kapeli Svetega Jurija cesarske palače Hofburg. Red zopet vodijo Veliki mojstri.

Po prvi svetovni vojni in v času političnih nemirov, je zaradi odstopa Habsburžanov, nastala povsem nova situacija v vseh vejah redov. Rektor Collegia di Santa Maria dell Anima Teutonico v Rimu, začasni duhovni predstojnik, prior vitezov Sv. Jurija, škof Alois Hudal, je sestavil deset strani memoranduma o zgodovinskem razvoju in aktualni statut reda (Status des Ordens), s posebnim poudarkom na novih političnih razmerah. V njem omenja splošni pomen Habsburžanov za red in navaja potrditev odloka iz leta 1917, s strani cesarja Karla I., ko vidi v prihodnosti Viteški red v novi neodvisni vlogi (od Cerkve) in v posvetni sferi. Poleg tega je trdil, da si je Karl I. pridržal pravico in je na voljo za različne viteške redove, kot je to Zlato runo, pa tudi Viteški red Sv. Jurija.

Med letoma 1919 in 1920 so bile redovne strukture posodobljene z pooblaščenimi osebami od cesarja. Leta 1921, je cesar Karl I. naročil na gradu Hertenstein visokim cerkvenih dostojanstvenikom Vatikana, da naj prevzamejo “de facto” nadzor in zaščito nad redom Svetega Jurija. Viteški red Sv. Jurija dobi svoj sedež v Rimu (Vatikanu), kot ga poimenujejo v italijanskem jeziku: Imperiale Ordine Militare Capitolare Di S. Giorgio In Carinzia.

V osvobojenem Rimu je leta 1944 red v javno življenje vnovič prinesel avstrijski škof Alois Hudal, naslovni škof Aela, rektor cerkve Santa Maria dell Anima Teutonico. Red je vodil v letih od 1922 do 1944 do prihoda Anglo-Američanov v Rim. Škof si je prislužil vzdevek rjavi škof zaradi svojega pro-nacističnega mišljenja. Trdil je, da od leta 1597 dalje, v redovnem življenju ni bilo nobene prekinitve, ker so Habsburški vladarji prevzeli zase vlogo Velikega mojstra. In da ga je leta 1922 imenoval sam cesar Karel za Regenta reda. Vseeno pa je škof Hudal zaslužen, da je sedež reda prinesel v Rim, z namenom, da ga vodi stran od nacistov. Kmalu po prihodu zaveznikov je škof Hudal predal titulo mojstra princu Sergio Galitzyn-u (1944-1947), ki je red vodil kot njegov vikar.

Dokumenti iz leta 1946 (4. oktober 1946), s strani glavnega štaba Ameriške vojske za Mediterijansko operacijsko območje (Italija), dokazujejo, da prepoznavajo Viteški red Sv. Jurija iz Koroške (Karantanije) in Malteški viteški red povsem enakovredno, ki jim je lastna dekoracija in uniforma. Redova pa sta suverena in neodvisna (nista povezana) z italijansko vlado. Oba redova se torej prepoznavata za personalno kneževino.

Kasnejši Veliki mojstri so bili v letih 1947 Giuseppe Paterno Sessa, v 1951 general Sebastiano Visconti Prasca, v 1961 Vincenzo Visconti Prasca, v 1965 Antoniotto Invrea in 1976-1983 Pelliccioni Luciano Poli, ki se je moral soočiti z več pravnimi vprašanji.

Pelliccioni Luciano Poli je oseba, ki ga velja podrobneje omeniti. Red je prevzel 3. januarja 1976, ko je bil izvoljen za

Velikega mojstra reda, pred tem pa je bil kancler reda. V času, ko se je pridružil »Redu svetega Jurija na Koroškem”, je napisal tudi zgodbo, v kateri je trdil, da red ni nikoli ugasnil, vendar je po zaslugi in ob podpori Habsburžanov, še vedno obstajal!

Med drugim je Pelliccioni, ki se je podpisoval kot grof, trdil, da je bil red pod zaščito Jožefa Karla Bourbon-Habsburg-Lorraine, nadvojvoda Avstrije, vojvoda Madrida in pretendenta za prestol Španije. Odnesla ga je afera, ker je podeljeval stare plemiške titule družinam, ki jih je sam kontaktiral in od njih zahteval za plačilo večje vsote denarja. Vse to je močno razburilo takratnega vodjo Habsburške hiše. Odločil se je korenito ukrepati!

V času, ko je Pelliccioni delal kot publicist, je hladen tuš prišel od Otta von Habsburga, sina Karla I, vodja hiše Habsburške. Slednji je v reviji Monarchia oggi (številka 12, avgust – september 1978) podal sledečo izjavo:
“Otto von Habsburg, najstarejši sin Karla, zadnjega cesarja Avstrije, zavračam in zanikam/odrekam absolutno vsako neposredno ali posredno zvezo z dejavnostmi določenega g. Luciana Pelliccionija, za katerega celo nikoli nisem slišal, razen nekaj dni nazaj, ko se oklicuje za velikega kanclerja Reda Svetega Jurija na Koroškem. Prepovedujem g. Pelliccioniju uporabo družinskega imena Habsburg in hkrati opozarjam na to vse, ki so temu kdaj dajali kako zaobljubo ali jo bodo dali. “

Na zavrnitev Otta Habsburškega je Pelliccioni odgovoril neprepričljivo. Sledilo je povpraševanje s strani pravosodne policije urada državnega tožilca v Benetkah, ki ga je ovadilo (glej časopis Italije Giornale d’Italia na dan 24. aprila 1983), skupaj s sto dostojanstveniki.

Iz sodnega spisa, faksimile njegove kazenske evidence (kuverta 120); faksimile Okrožnega sodišča v Rimu, z dne 19. aprila 1977, je razvidna sodba, ki oprošča Pelliccionija obtožbe, da je nepravilno podeljeval priznanja in viteška odlikovanja Suverenega vojaškega in bolniškega reda Svetega Jurija na Koroškem (Sovrano militare ospitaliero Ordine di San Giorgio in Carinzia).

Od tega procesa torej ni bilo na koncu nič, kakor se zdi, vendar je bil njegov prestiž oslabljen, in je zapustil vodstvo reda leta 1983. Luciano Pelliccioni je umrl leta 2004 v Rimu.

Otto von Habsburg je šel še naprej. Povsem se je distanciral od vodstva reda v Rimu in že takoj leta 1983 redovnim sobratom prepovedal kontakte z takratnim Velikim mojstrom grofom Pelliccionijem in njegovim redovnim tajnikom Prof. Dr. Peter F. Wallnöfer-jem! Red je sedež obstoječega Viteškega reda Sv. Jurija iz Rima preselil na Dunaj in se preimenoval v Millstattski red Sv. Jurija (Millstätter St. Georgs-Orden).

Nemška balija (provinca) reda, pa se je z nadvojvodovim blagoslovom in voljo, od vodstva viteškega reda ogradila in se na novo preoblikovala in sprejela kontinuiteto redovne viteške bratovščine St. Georgs-Ritter-Bruderschaft zu Kärnten. To je tiste viteške bratovščine, ki je bila del reda od leta 1493. Od tega trenutka dalje so se poti reda in bratovščine razšle. Zato danes obe skupnosti delujeta ločeno ena od druge. Obe pa še vedno priznavata vrhovni položaj v redu, to je položaj Velikega mojstra, vsakokratnemu vodji Habsburške vladarske hiše!

Na Dunaju je Prof. Dr. Peter F. Wallnöfer prevzel naziv Velikega balij mojstra in regenta reda (Groß-Bailli und Regent des Millstätter St. Georgs-Orden), red sam pa se je umaknil iz javnega življenja v zasebnost. Tudi članstvo pridobivajo zaupno in ekskluzivno, katerega zaključen krog šteje 60 vitezov iz vplivnih aristokratskih družin, ki so po večini iz Avstrije. Regentstvo v vladi reda naj bi bilo podeljeno po volji Habsburžanov.

V Nemčiji pa je v aprilu 1996 Prof. Berthold Baron von Bischoping prevzel naziv Velikega priorja (Groß-Prior) Viteške bratovščine Sv. Jurija. Nadvojvoda Otto von Habsburg-Lothringen, sin zadnjega Avstrijskega cesarja in Velikega mojstra reda cesarja Karla I., je bratovščini zagotovil svojo zaščito (Protektor). Od leta 2007 dalje pa ga je na tem položaju zamenjal Graf Bernhard Jan Wenzel.

Viteška bratovščina deluje javno. Na naslovni praznik Sv. Jurija, leta 2013, smo tudi v Sloveniji dobili prvih pet vitezov, pod vodstvom Silvestra Likarja, ki pa so viteško čast doživeli v Nemčiji. Istega leta so bili slovenski vitezi in njihovo poslanstvo uradno predstavljeni Svetemu sedežu.

Vsi novi slovenski vitezi so povabljeni k dopolnjevanju pozitivnega duhovnega in socialno angažiranega ozračja v Sloveniji, k delu za širjenje duha ekumenizma, pa tudi da sledijo lastnemu “idealu viteštva”, to je najplemenitejši in trajni dediščini krščanske civilizacije, ki je še vedno aktualni cilj modernega človeka, ki ga je izoblikoval daljni srednji vek.

Dne 23.11.2013 je slovenska viteška provinca dosegal status priorata, zato lahko še toliko bolj zaupamo v Božjo previdnost in varstvo Sv. Duha, da bo naše poslanstvo na Slovenskem Bogu povšeči in narodu v pomoč.

Na prelomu leta 2015/16 smo v Sloveniji pristopili k oblikovanju samostojne slovenske viteške province. Svoj priorat Viteškega reda (bratovščine) Sv. Jurija iz Karantanije smo si uredili v knežjem mestu Celje. Od tu pa se širimo še na področje Primorske dežele in na območje Osrednje Slovenije. V svojem imenu smo ohranili naziv Karantanije, saj je izvorno starejši in širši pojem, ki se nanaša na prvotni (izvorni) pomen za današnji slovenski geografski in politični krog. Koroška pa je torej v ožjem smislu nastala iz širšega pomena imena Karantanije.

V aktivnosti slovenskega priorata smo vključili tudi našo izvirno ustanovo tretjerednikov, ki so v pomoč bratom vitezom pri njihovem poslanstvu. Navezali smo stike tudi z Millstattskim redom Sv. Jurija in pričeli z aktivnostmi, da se stare zamere presežejo in da vodstvo reda deluje v dobrobit enotnega reda. Zavzemamo se za vzajemno priznanje in sodelovanje obeh vej redov.

Seveda pa je potrebno upoštevati tudi mnenje in interese aktualne glave Habsburške hiše ter pomenljive zgodovinske okoliščine, s ciljem, da združeni in enotni lahko odločilno prispevamo k sveti ideji za dobro državljanov Srednje Evrope, saj so to države, ”ki jih povezuje skupna zgodovina, kultura in politična dediščina, in ki prihajajo iz stoletij življenja v Habsburški monarhiji.”

S skupnimi močmi se tudi tukaj vrata vnovič odpirajo za sodelovanje.

 

Viteški pozdrav!


Deus et Patria – Deus et Mundus


Silvester Likar, Prior viteškega reda