Sveti Domicijan

Vojvoda in svetnik – zavetnik Karantanije,

Zapovedani redovni praznik: V njegovo čast se vsakega 5. februarja opravljajo spominske molitve in slovesnosti.

Sveti Domicijan velja za prvega zavetnika Viteškega reda sv. Jurija, čigar grob se je nahajal v benediktinski opatijski cerkvi v koroškem Milštatu (Milje, Millstatt). Za sedež reda je cesar odkazal redu opuščeno benediktinsko opatijo, ki pa so jo vitezi utrdili, tako da je lahko kljubovala vpadom Turkov.

V januarju 1992, prav v mesecu, ko je Evropa priznala samostojno Slovenijo, so v nekdanji opatiji benediktincev v Miljah (Millstatt) na Koroškem našli kos nagrobne plošče z delom napisa, ki je govoril o Sv. Domicijanu († okrog 802), vojvodi Karantanije.

Njegov obstoj so od konca 19. stol. dalje vztrajno zanikali češ, da nikoli ni živel. Kadar je naneslo, da je koroški tisk, slovenski kot nemški, omenjal opatijo v Miljah, kjer se še danes v posebni Domicijanovi kapeli opatijske cerkve nahaja grob vojvode, so vztrajno zatrjevali »nie wirklich gelebt« (v resnici nikoli živel).

Najdba kosa izvirnega nagrobnika Sv. Domicijana je koroško javnost presenetila. Potrjeno je bilo, da je Sv. Domicijan v resnici živel. Ugleden celovški arheolog dr. Fr. Glaser je na podlagi spisa Vita s. Domitiani, kot lahko označimo latinsko besedilo in njegov nemški prevod, izdelal rekonstrukcijo celotnega napisa na prvotnem Domicijanovem nagrobniku.

Rekonstrukcija napisa je kot sledi:

† HIC QVIESCIT DOMICIANVS DVX QVI KAROL IMP TEMPORIBVS
PAGANITATEM DEVICIT ET POPVLVM AD FIDEM CONVERTIT

Prevod: Tukaj počiva vojvoda Domicijan, ki je v času cesarja Karla premagal pogane in ljudstvo spreobrnil k veri.

Razlaga napisa je naslednja. Ker je bil frankovski kralj šele leta 800 po Kristusu kronan za cesarja, je Domicijan predvidoma lahko umrl kako leto ali dve po tem kronanju, to je okoli leta 802. Če temu ne bi bilo tako si težko predstavljamo tega svetniškega vojvodo v vlogi vojskovodje, ki bi »premagal pogane« (paganitatem devicit)! Potek dogodkov v času po pokristjanjenju Karantancev nam odkriva naslednjo podobo.

Ko je leta 767 umrl Sv. Modest, irski redovnik in apostol Karantanije, so pogani, ki so izgubljali moč, organizirali več uporov proti krščanski vladavini. To vladavino je predstavljal vojvoda oziroma knez Valhun. Prvi upor je bil že istega leta 767, drugi naslednjega 768 in tretji leta 770. V slednjem je poganska stran zmagala in pregnala vse tuje misijonarje z dežele.

Toda s tem je bila prelomljena stara pogodba z Bavarci iz leta 743. Takrat so Bavarci pomagali Karantancem v vojni proti Obrom pod pogojem, da sprejmejo krščansko vero. Ta pogoj je postavil kralj Frankov, ki ga je bil papež imenoval za pokrovitelja krščanske Evrope, in čigar vrhovnost so priznavali tudi Bavarci.

Zaradi tega je bavarski vojvoda Tassilo III. leta 772 vdrl v Karantanijo, premagal pogane in na prestol spet postavil krščanskega vladarja. Ta v zapisih sicer ni naveden, najbolj verjetno pa je, da je bil to vojvoda Valhun. Toda poseg tuje vojske, ki je nedvomno tudi plenila in morila, je v Karantaniji vzbudil do krščanstva vsaj veliko nezaupanje, če že ne naravnost odpor. Vojvoda Valhun je bil sicer krščanski vladar, toda ljudstvo je postalo versko ravnodušno. To sklepamo iz tega, ker je Sv. Virgil († 784), škof v Solnogradu in Modestov rojak, misijonarje še naprej pošiljal v Karantanijo. Kot nam poroča spis o spreobrnitvi, še v letih 773, 775, 779, 781 in 783.

Verjetno kako leto poprej je umrl vojvoda Valhun, katerega je nasledil vojvoda Domicijan. Njegova Vita navaja, da ga je krstil solnograški škof, kar je skoraj gotovo bil Sv. Virgil. Iz legend izvemo, da se je dal krstiti potem, ko so v jezeru našli njegovega utopljenega sina. V Miljah je pokopan skupaj z ženo in otrokom. V legendi je omenjen tudi njegov krščanski zgled, ki ga je kot dober vladar dal karantanskemu ljudstvu.

Legenda o sv. Domicijanu

Nekoč je bilo Milštatsko jezero mnogo večje. Na južni strani je segalo do Klanca (Glanz) nad Dobravami (Döbriach), v sredini pa do Kalvarije nad Miljami (Millstt). V gričevju onstran jezera, poraslem z gozdom, je na Golišah (Hochgosch) stal grad. Nekaj razvalin gradu je sredi gozda še danes mogoče videti.

Tukaj je v 8. stol. imel svoj dvor knez Domislav, vladar Karantanije, ki je bil pogan. Imel je sina istega imena, ki je bil zelo svojeglav. Nekega dne si je fant vtepel v glavo, da mora s čolnom preko jezera, čeprav je z gora pihal hud veter in jezero močno razburkano. Oče ga je svaril pred nepremišljenim dejanjem, toda fant se nikakor ni dal prepričati. Vstopil v čoln in odveslal na jezero. Toda čoln se je v močnem vetru vedno bolj zibal in se končno prevrnil.

Naslednjega jutra, ko je knez zagledal prazen čoln, ki so ga valovi zanesli k bregu, je sprevidel, zakaj se sin ni vrnil domov. Zelo ga je ljubil, saj je bil njegov edinec. Zaobljubil se je, da bo na mestu, kjer ga bodo našli, postavil cerkev in da bo postal kristjan. Od blizu in daleč je dal poklicati ljudi s krampi in lopatami. Na zgornji strani jezera so zaceli kopati v grič, ki je ločil jezero od reke Lieser. Ko so grič prekopali, je voda iz jezera začela odtekati. Gladina jezera se je vedno bolj nižala, in čez nekaj dni so v blatnem dnu na kraju, kjer sedanes nahaja Milštat, našli mrtvega Domislavovega sina.

Knez Domislav je svojo zaobljubo takoji zpolnil. Dal se je krstiti in prejel krščansko ime Domicijan. Svojemu sinu je pripravil krščanski pogreb, in dal ob njegovem grobu sezidati cerkev, prvo v teh krajih. Ker je bilo povsod naokoli še veliko poganskih malikov, ki so jih ljudje častili, ukazal malike pometati v jezero. Tako je kraj, kjer je bil Domicijanov sin pokopan, dobil ime Mille Statue (Millstatt, Milje), po okoli tisoč malikih, ki so bili vrženi v jezero.

Kneza Domicijana so pokopali v isti cerkvi v Miljah (Millstatt). Domicijan ima še danes posebno mesto v katoliški cerkvi na Koroškem. Vsako leto 5. februarja se v njegovi kapeli še vedno daruje sv. maša v njegov spomin. Pravijo, da se je nekoč vsa cerkev, potem ko so njegovo mašno daritev opustili, pogreznila za en meter. Tako morajo tisti, ki vstopijo vanjo, še danes narediti nekaj stopnic navzdol.

Ime Millstatt po današnjem tolmačenju izhaja od potoka Mils, ki se na tem mestu izliva v jezero. Prvotno, še pogansko ime kneza Domicijana, v izročilu ni ohranjeno. Njegovo obliko Domislav, ki je v vneseno v legendo, predvideva ugledni celovški arheolog dr. F. Glaser.

Domicijanov zgled in ugled je bil tako velik, da so ljudje po njegovi smrti romali na njegov grob v cerkvi Sv. Odrešenika v Miljah, ki jo je dal zgraditi. Koroški zgodovinarji sodijo, da ga je za svetnika skupaj z apostolom Modestom razglasil škof Osvald od Gospe Svete († 863), ki ga viri imenujejo »episcopus Sclavorum« (slovenski škof). Takrat so svetnike razglašali še krajevni škofje.

Okoli 1072 je palatin Aribo II., to je, predstavnik kralja v deželi, skupaj z bratom Botom v Miljah ustanovil opatijo benediktincev z obsežno zemljiško posestjo. V njej naj bi bila tudi grobnica njegove rodbine. Opatija je postala središče bogatega književnega delovanja. Ohranjenih je več rokopisnih del s poslikavami. Veliko pa jih je leta 1120 uničil požar, med njimi tudi pomembne listine o Sv. Domicijanu. Toda romanja na njegov grob so se nadaljevala, in zgodilo se je tudi mnogo čudežev.

Po letu 1400 je opatija doživljala veliko krizo. Cesar Friderik III. je zaradi tega pri papežu izposloval njeno razpustitev. V njej je leta 1469 ustanovil viteški Red sv. Jurija, ki naj bi se bojeval proti Turkom. Toda duh viteštva je bil že pri koncu in red ni mogel priti v polnosti do razcveta.

V naslednjem stoletju so poslopje stare benediktinske opatije prevzeli Jezuiti iz Gradca, ki so z veliko vnemo pospeševali čaščenje Sv. Domicijana. Koroškim deželnim stanovom je bil tudi uradno zavetnik Karantanije. Jezuiti so relikvije svetnika prenesli v veliko stekleno skrinjo v baročnem slogu. Danes je ta skrinja na oltarju Domicijanove kapele. Pripravljali so tudi dokumente, da bi bil razglašen za svetnika vse Cerkve, in 1762 so škofje Domicijanovo zadevo tudi predložili papežu v Rimu. Toda zaradi nenadne ukinitve njihovega reda leta 1773 ni bilo več nikogar, ki bi zadevo pospeševal. Tudi njegovo čaščenje je kmalu padlo v pozabo in se ohranjalo le še na krajevni ravni. Sredina slednjega stoletja ga kot slovenskega svetnika ne odkrije več niti škof Slomšek, ki je posebej povzdignil čaščenje karantanskega apostola Sv. Modesta, ko je njegov god postavil na 31. marec.

Toda nemška nacionalna stran Sv. Domicijana ni pozabila. V obliki svetnika in vladarja slovenske Karantanije je bil napoti »Veliki Nemčiji«, v katero so vključili tudi Koroško in Avstrijo, od nekdaj »nemški« deželi. Zaradi tega je zgodovinar R. Eisler izdelal o njem, in leta 1907 objavil, temeljito študijo v kateri ga je razglasil za izmišljotino benediktincev.

To so potem ponavljali vse do 90-ih let, ko je prišel na dan kos Domicijanovega nagrobnika, s čimer je bilo ovrženo »znanstveno« dognanje omenjenega zgodovinarja. O najdbi tega kosa nagrobnika so na Koroškem in v Avstriji poročali tudi mediji. Ne pa v bližnji Sloveniji, kjer so ta izreden dogodek zamolčali celo v cerkvenih listih, kot sta tednik Družina in mesečnik Ognjišče. Očitno je bilo, da karantanski svetnik ne sodi v okvir ideologije jugoslovanstva, v katero so vključevali Slovence. Na cerkveni strani naj bi to ideologijo predstavljala Sv. Ciril in Metod, svojih lastnih svetnikov naj Slovenci ne bi imeli.

Vladar svetnik, ki je bil utemeljitelj posamezne krščanske države, je bil pri vseh narodih še posebej čaščen. Tako častijo Čehi v tem pomenu Sv. Venceslava, Madžari Sv. Štefana, Ukrajinci Sv. Vladimira … Karantanci – Slovenci smo v sv. Modestu videli svojega apostola, v Sv. Domicijanu pa utemeljitelja svoje krščanske države in njenega zavetnika.

Slovenski kronani vitezi sv. Jurija so sv. Domicijana izbrali za prvega redovnega zaščitnika in zavetnika svojega suverenega priorata.